Jerica Potočnik Ӧzkan je doma s Kozjanskega. Svoj dom v Lesičnem v občini Kozje je pred štirimi leti zapustila zaradi ljubezni. Poročena je s Serkanom, živi v Ankari in v prvem delu intervjuja ste lahko prebrali, kako je bil zanju usoden instagram. Tokrat pa z Jerico, po poklicu novinarko in nekdanjo sodelavko v celjski časopisni redakciji, razgrinjava nekaj značilnosti turške družbe. Seveda brez primerjave s Slovenijo pri tem ne gre.

Vabljeni, da preberete tudi prvi del intervjuja, ki je bil na portalu Prisluhni si. Z Biserko! objavljen 4. septembra 2023.

Jerica preko tvoje facebook strani kot tudi na svojem instagram profilu sledilcem skušaš približati  turško kulinariko.  V čem se tamkajšnji način prehranjevanja in priprave hrane najbolj razlikuje od slovenskega?

Najprej naj povem, da je Turčija v kulinaričnem pogledu dosti bolj pisana in pestra kot to velja za Slovenijo. Razlog zagotovo tiči v njeni bogati zgodovini in prepletanju različnih narodov ter etničnih skupin, ki so na tem območju zapustili svoje sledi tudi v turškem jedilniku.

To, kar je mene pozitivno presenetilo je dejstvo, da Turki uporabljajo v kuhinji izredno veliko zelenjave. Več kot pri nas. Zelenjava je tudi zelo kakovostna in prav rada obiščem njihove tržnice, kjer vedno lahko kupiš svežo zelenjavo, ribe, sadje…

Sama priprava hrane je prav tako malo drugačna od slovenske kuhinje. Več zelenjave tukaj cvrejo in tako pripravljene jajčevce ali papriko na primer postrežejo k mesu. Nekatere vrste zelenjave kot je na primer tolščak, ki pri nas velja za plevel,  spretno uporabijo v jogurtovem prelivu za osvežilno poletno solato.

Kar se  obrokov tiče je zajtrk v Turčiji zelo pomemben in je tudi obilen. Obrok je zdrav, saj se pripravijo jajca na različne načine, h katerim se vedno postrežejo še olive, sveži sir in od zelenjave paradižnik, kumare, paprike. Od napitkov se ponudi črni čaj.

Mimogrede, tista zgodba o jutranji turški kavici ne drži povsem, kajne?

V Turčiji je seveda bolj doma črni čaj, ki se pije tako rekoč skozi ves dan, ob vsakem druženju. Kar se kavice tiče velja, da se ena majhna in močna skuha enkrat na dan. Jaz sem tukaj seveda izjema in me kar čudno gledajo, ko si kavo v velikih količinah privoščim vsaj trikrat na dan. Seveda v restavracijah ali na obiskih k skodelici kave vedno postrežejo še sladico lokum.

S Serkanom rada odkrivata različne kotičke turške pokrajine. Ankara je polpuščavsko mesto, ki ima sicer veliko parkov, ampak do prave narave pa moraš le kakšnih sto kilometrov z avtom. Praviš, da te  zeleni Sinop ob Črnem morju (na fotografiji) najbolj spominja na pokrajino Kozjanskega.

Pokrajina ob Črnem morju je zame res najbolj podobna Sloveniji. Ta zelena barva, mešani gozdovi – to je tisto, kar me spominja na Kozjansko.  In še morje povrhu. Res je, da so v tem delu domačini morda malo manj odprti do tujcev, kajti na tem območju se v večji meri razvija domači turizem. Vedno se razveselim najinega kampiranja ob Črnem morju, čeprav so zame kar se plaž tiče najlepše tiste ob Egejskem morju na zahodu države.

Bolj kot o kakšnem kulturnem šoku v stiku s Turčijo govoriš o zanimivostih. Med njimi so tudi običaji.

Res je, da ob stiku s Turčijo nisem doživela nekega šoka, čeprav razlike v samem načinu življenja seveda obstajajo.  Ena od komunikacijskih značilnosti je na primer vprašanje prijaznosti. Na turističnih območjih je ta seveda nujnost, ampak opazila sem, da ljudje želijo, da si dobre volje in nasmejan tudi, če si slabe volje. Torej, nekje nenapisano pravilo je, da slabe volje pač ne kažeš v družbi. Hkrati imam sama do te zapovedane prijaznosti svoje stališče; zdi se mi namreč, da je te “narejene” prijaznosti morda kdaj za odtenek preveč, kot tudi kakšnega ogovarjanja za hrbtom. Ampak to morda niti ni takšna turška posebnost; jo najdemo kar v vsaki družbi, odvisno od tega s kom se družiš.

Tega, česar se nikoli ne bom navadila, pa je promet, v katerem prijaznost Turkov povsem izpuhti.  Kot, da bi vse frustracije in skrivanje čustev spravili na plano, ko primejo za volan. Trobijo, mahajo, ob kakšnih prometnih prekrških odpirajo okna in kričijo drug na drugega. V Turčiji pešci niso varni niti na prehodu za pešce, ko je na semaforju zelena luč. In zdaj povsem razumem, zakaj tam ni veliko kolesarjev.

Vraževernost je prav tako ena od posebnosti Turčije. Po svoje se mi zdi  zabavna. Povsod nameščajo amulet zlobno oko, ki naj bi človeka obvaroval pred zavistjo in negativnimi mislimi soljudi. Radi tudi berejo prihodnost iz kavne usedline. Ko se odpravljaš z avtom na dolgo pot vselej polijejo kozarec vode za teboj, da bo pot  gladko tekla.

Ko se odpraviš na obisk je tako kot pri nas običaj, da nekaj malega prineseš. To so lahko sladice kot je baklava ali pa gospodinja speče kakšno slano pecivo.

Še ena zanimivost je povezana z zaroko. Ko namreč bodoča nevesta sprejme starše bodočega soproga, si jo le-ti zelo ogledujejo, ona pa mora skuhati kavo in jo postreči gostom. Ob tem lahko svojemu izbrancu tudi malo ponagaja in mu kavo posoli namesto posladka. Bodoči ženin mora kavo spiti stoično in govorica telesa ga ne sme izdati, da mu okus kave ni najbolj pogodu. Če ženin uspe popiti slano kavo brez težav, naj bi to bilo znamenje, da se mu obeta dolgotrajen zakon.

Ko sem pred leti obiskala Turčijo sem imela vtis, da je povsod polno mačk in psov za katere nihče ne skrbi. Pa temu ni ravno tako, kajne?

Odnos do mačk v Turčiji se mi zdi prav neverjeten. Vsi so tako rekoč ljubitelji mačk. Nikogar ne poznam, ki ne bi imel rad te živali. In ljubezen do mačk je spet povezana s turško preteklostjo.

Mačke naj bi imele magično moč in pozitiven vpliv na človeka, kar pomeni, da naj bi ga varovale pred negativno energijo iz okolja.  Veliko ljudi ima mačke v domovih, prav tako veliko jih je tudi v parkih, na ulicah. Moti me, da je tudi veliko psov, ki hodijo naokoli brez gospodarja.  Ampak vsaj za Ankaro lahko rečem, da tako za pse kot mačke skrbijo skupine ljubiteljev živali, ki jim nosijo hrano. Čeprav so te živali prosto živeče,  so čipirane in torej pod nadzorom.

Od živali k ljudem. Kako doživljaš medgeneracijsko sobivanje oziroma odnos do starejših članov turške družbe? So tudi tam na dnevnem redu domovi za upokojence, negovalne bolnišnice, pravica do evtanazije…

Kar se tiče odnosa do starejših obstaja vendarle bistvena razlika med turško in slovensko družbo. Pomen razširjenega sorodstva je v Turčiji dosti večji kot v Sloveniji. Starejši ljudje so spoštovani, nanje se pazi doma, kar pomeni, da ostarele babice ali mame ne boš namestil v dom, ampak boš za svoje starše ob pomoči širšega sorodstva skrbel doma. To ni nič nenavadnega. Ta odnos do staršev in do starejših nasploh je tukaj zelo spoštljiv.

Sorodniki si pomagajo in se izmenjujejo pri skrbi za starejše družinske člane. Tudi finančno si znotraj sorodstva zelo pomagajo.  Včasih se sprašujem, kako lahko neka družina preživi, če je v službi samo oče in njegovi trije otroci  študirajo. In tukaj Serkam ponavadi pripomni, da zagotovo pomaga kdo od sorodnikov, tudi finančno; veliko Turkov si nenazadnje kruh služi  v Nemčiji ali kje drugje v Evropi ter del zaslužka pošiljajo svojcem v domovini.

Se je v primerjavi z letom 2019, ko si torej pred štirimi leti prišla v Turčijo, življenje kaj bistveno podražilo?

Kar precej. Pred štirimi leti sem za en evro dobila sedem turških lir, zdaj je to razmerje 1 proti 30. Torej je vrednost turške lire kar drastično upadla v odnosu na evro. Takole čez palec  lahko rečem, da so bile cene živilskih izdelkov trikrat nižje glede na danes; podražila  se ni le hrana, dvignile so se tudi cene najemnin, avtomobilov.

Mogoče najlažje ponazorim stanje s ceno košarice osnovnih življenjskih potrebščin za štiričlansko družino. V mesecu juliju je ta potrebovala za preživetje 11.685 turških lir, kar je dobrih 408 evrov. Minimalna plača, ki jo prejema 60 odstotkov zaposlenih v državi, ta hip znaša 11.402 turških lir, kar je 399 evrov.

Avgusta letos si tudi sama z zaskrbljenostjo spremljala poplave v Sloveniji. Naravno katastrofo, tako v obliki požarov lani poleti kot rušilnega potresa februarja letos, si lahko doživela tudi na turških tleh.

Čeprav v Ankari ni bilo čutiti posledic, pa smo potres, ki je prizadel jugovzhodi del Turčije,  občutili tudi prebivalci glavnega mesta. Midva s Serkanom sva v nekem trenutku ugotovila, da se je med najinim spremljanjem televizijskega poročanja o potresu začela nevarno tresti tudi stavba v kateri živiva. Za naju je bilo brez posledic, na srečo mož tudi nima sorodnikov na približno 500 kilometrov oddaljenem žarišču tega potresa, v katerem je sicer življenje izgubilo več kot 50 tisoč ljudi, 100 tisoč je bilo ranjenih in ogromno jih je ostalo brez domov. Turška vlada načrtuje izgradnjo povsem novih naselij, toda vsaj javno še ni obelodanjeno  po kakšnih merilih se bodo izbirali najbolj upravičeni do novih stanovanj.

Nad naravo v Turčiji si, če sodim po fotografijah, ki jih objavljaš, naravnost navdušena. Kljub temu imaš eno veliko pripombo, kar se tiče odnosa ljudi do narave.

Res je, da nekako težje razumem to dvojnost. V turških domovih je vse kristalno čisto, resnično se vse sveti. Ko  so ljudje v naravi se obnašajo povsem drugače. Seveda ne vsi, so svetle izjeme, ki pobirajo potem odvržene smeti za drugimi. Na kratko lahko rečem, da odnos Turkov do narave ni takšen kot bi si to želela sama.

Narava je zelo raznolika in  lepa,  ampak ljudje po koncu kampiranja ali žura pustijo za seboj vso navlako. Pogrešam morda  osveščanje ljudi preko kakšnih oglasov ali izobraževalnih oddaj na televiziji, v medijih nasploh. Seveda takšen nemaren odnos do narave ne moti le mene, mnogi državljani se prav tako oglašajo preko družbenih omrežij in opozarjajo, da bo treba v ravnanju ljudi nekaj spremeniti.

Kako si z obstoječo kulturno ponudbo lahko napolniš dušo in kaj morda najbolj pogrešaš iz Slovenije?

Turške kulturne ustanove v Ankari sem skoraj že vse obiskala. Prav tako s Serkanom vsako leto obiščeva knjižni sejem, kjer je sicer predstavljena turška kultura. Rada obiskujeva koncerte, še posebej, ko na primer nastopijo kakšni znani jazz izvajalci iz Združenih držav Amerike. Rada si ogledava  italijanske filme – podnaslovljene tako turško kot angleško –  v okviru kina na prostem, ki ga organizira italijansko veleposlaništvo.

Sicer s slovensko kulturo v Turčiji nimam stika. S tukaj živečimi Slovenci imamo samo eno WahtsApp skupino za obveščanje v primeru kakšnih izrednih razmer, kakšno informacijo si izmenjamo še preko skupine ljubiteljev Turčije, v kateri pa niso le tukaj živeči Slovenci.

Nekaj knjig sem si natovorila, toda vse sem že nekajkrat prebrala. Si jih bom verjetno naložila v elektronski obliki. Pogrešam  seveda kakšno dobro kulturno predstavo v slovenskem jeziku. In ob kakšnem večjem navalu domotožja zaleže tudi daljši telefonski klepet s kakšno od prijateljic ali sorodnikov doma.

Turška republika bo 29. oktobra letos praznovala 100-letnico. Je čutiti kaj priprav na obeležitev tega dogodka? Kolikor sicer vem te politika ne zanima preveč, sploh visoka, parketna ne. Zato morda o njej le na kratko. Kako jo vidiš kot tujka na turških tleh?

Eden od razlogov poleg tega, da me v življenju zanimajo bolj druga področja kot sama politika, je tudi za zdaj omejeno znanje turščine. Zaenkrat med ljudmi pač na splošno velja, da kakorkoli volivci odločijo, vedno imajo prav. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je dobil še en petletni mandat. To, kar me je presenetilo,  je bilo dejstvo, da je na volitvah dobil  zelo visoko podporo na območju rušilnega potresa, saj so se ljudje v prvih dneh zelo pritoževal zaradi potresno neprimerne gradnje in počasnega odziva na pomoč.

Vtis o politiki bi si seveda lažje ustvarjala z branjem, gledanjem in poslušanjem medijev. Ampak, kolikor lahko razumem, je treba brati medije, ki so pod vplivom  oblasti in tiste, ki so bliže opoziciji, da si ustvariš vsaj približen vtis o tem, kaj se dejansko dogaja; kakšne profesionalne uravnoteženosti v medijskem svetu tukaj pač ne zaznavam.

Kar se tiče letošnje obletnice turške republike  pričakujem, da bo kot je bil običaj doslej ob takšnih praznikih države, predvsem kopica zanimivih in številnih brezplačnih koncertov, ki se jih bova z veseljem udeležila.

Težko je posploševati ob vprašanju, kakšen je položaj žensk v neki državi.  Kako ga zaznavaš ti?

Zelo različno. Veliko ljudi ima izkušnje bivanja in študiranja v tujini. Tako se tudi z eno od Serkanovih sestričen, ki je vrsto let živela v ZDA, lahko o marsičem pogovarjava, ker obvlada angleščino in ima nekoliko širši pogled na življenje. Sicer  na sam položaj žensk zagotovo vplivata tako tradicija kot karakter človeka in življenjski stili.

Na papirju so ženske, kot to velja tudi drugod, seveda enakopravne. Toda ob popotovanju po deželi človek vidi, da še marsikje živijo tradicionalno v vlogi, ki jim je bila dodeljena pred več kot sto leti. Prav tako nimajo vse ženske dostopa do šol in možnosti šolanja. Soditi o položaju žensk zgolj iz ankarske perspektive torej ni dovolj.

Sicer  se lahko odprtost turške družbe v odnosu do žensk v smislu njene laičnosti in utemeljenosti na Ata Türkovi dediščini zazna že  ob naključnem obisku mesta.  Na enem kraju lahko vidiš ženske, ki so povsem zakrite v skladu z  muslimansko vero, potem spet druge si nadenejo na glavo samo ruto, medtem ko  skupina mlajših deklet povsem sproščeno klepeta v mini krilih.

V septembru, ko so mladi spet sedli k pouku je na mestu vprašanje o primerjavi slovenskega in turškega šolstva. Nimaš sicer še otrok, da bi lahko povedala iz prve roke v vlogi starša; lahko pa poveš zaznave iz druge roke kot tujka.

Ena od ključnih razlik zagotovo je, da v Sloveniji prevladuje javno šolstvo, medtem ko ima turški šolski sistem zelo močne zasebne šole, in to na vseh ravneh, od  osnovne šole do univerze. To, kar lahko sama opazim je, in me tudi preseneča, da mladi niti ne znajo angleščine. Tudi geografija jim, se mi zdi, ne gre najbolj dobro od rok. Ko namreč povem, da sem iz Slovenije skoraj nihče ne ve, kje je ta država. Največkrat me umestijo v Rusijo ali v Ukrajino. In ko jim pojasnim, da je Rusija bliže Turčiji kot Sloveniji na koncu rečejo: »Aha, a govoriš pa rusko?« V drugem najboljšem primeru me kot Slovenko zamenjajo s Slovakinjo.

Ampak na tej točki prepoznavanja Slovenije trčiva tudi v dilemo, kako bi lahko slovenska država še v večji meri poskrbela za svojo prepoznavnost na velikem turškem tržišču.

Nesporno dejstvo je, da je Turčija v Sloveniji prepoznana kot turistična destinacija. Prav tako  je dejstvo, da Slovenija v Turčiji ni znana kot turistična destinacija. Po mojem mnenju je zagotovo še precej možnosti za promocijo slovenske države na turškem tržišču.