NAZAJ K NARAVI – Stara cesta, 26. julij 2024

biserka@zbiserko.si

Ko mi je pred leti prijateljica pripovedovala, kako se okoli hiše ni mogla znebiti kolonije mravelj, ki so ji naposled okupirale kuhinjo, pravzaprav nisem čisto razumela njene stiske. Ko mi je pred meseci eden od stanovalcev v bloku, kjer sem bila zadolžena za upravljanje, pripovedoval, kako se na noben način ne more znebiti mravelj, sem sicer zavrtela nekaj telefonov, dobila nekaj nasvetov, a priznam, čisto v njegovo kožo spet nisem zlezla.  Do trenutka seveda, ko se to zgodi tebi…

Življenje v hiški v naravi me osrečuje. Seveda pa iz dneva v dan prinaša kopico izzivov. Ko sem tako nekega jutra v kuhinji zagledala pravcato vojsko mravelj sem odreagirala, bi rekla, “tipično histerično”. Skušaš jih pač eliminirati, ker v tvoji kuhinji nimajo kaj početi. Naj se zadovoljijo s kakšnim hektarjem travnika pred mojim domom. Kmalu sem dojela, da z ubijanjem ena na ena ne bom prišla daleč. In začela sem jih malo bolj podrobno raziskovati: njihov način življenja, “filozofijo”, če hočete. Poseganje po kemiji ni bila moja prva izbira, čeprav, priznam, se v vmesnih fazah in na koncu tudi temu nisem mogla povsem izogniti.

Po nekaj dobljenih bitkah in potem že skoraj izgubljeni vojni, mi je naposled uspelo. Najprej z mravljicami. Pred dnevi še s komarji.

Poiščimo gnezda kot pri ljudeh prepričanja

Pri mojem pohodu proti mravljicam znotraj doma sem si pomagala z različnimi vzporednicami.  Na primer s tem, da je tudi pri ljudeh nemogoče usidrati kakšno spoznanje, nasvete, informacijo, če najprej sami ne počistijo svojega podstrešja. Z drugimi besedami povedano, prepoznati morajo, kako jim njihovi notranji zemljevidi (od navad, prepričanj, filtrov…) krojijo pogled na svet. In z zabetonirami zornimi koti pač ne morejo poiskati v svojem življenju novih rešitev za stare, že znane probleme.  V primeru mravljic bi to pomenilo, da moramo najprej spoznati in dojeti njihovo “logiko razmišljanja”.  Scenarij sva skupaj s Predragom predebatirala in se ga lotila.

Najprej sva poskušala s prskanjem domače mešanice vode in kisa. Ni bilo najbolj učinkovito. Oziroma zaleglo je hipno. Potem sva se zadeve lotila bolj korenito; to pomeni, da sva prekopala metrski rob ob hiši, odstranila vsa mravljišča na travi ob zunanjih zidovih  in v žlebovih na strehi, odprte jame malo zalila z mešanico tople vode in tekočega pralnega praška. Delitev dela je potekala v smislu: Predrag jarki, jaz zalivanje. :))  Vsaj malo se je umirilo, jutranjih mravljinčastih pohodov skozi različne špranje ni bilo več v takšnem obsegu. So pa še bili.

Potem sem se obrnila še na NLZOH – Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano ter naročila storitev, da mi “prešpricajo” nekdanjo vinsko klet (eno od legl živalskega sveta, kjer sicer kraljujejo predvsem pajki). V notranjih prostorih, kjer je bilo največ vpadov pridnih črnih delavk  mi je izvajalec v nekaj kotov kapnil kapljice feromonov, ki to uspešno družino kožekrilcev privabijo s svojim vonjem. Naslednje jutro jih je res prišlo do teh kapljic kakšnih 100, ki so “strup” odnesle v svoje mravljišče. Dnevi, ki so sledili pa so v duhu mravljic začeli utirati bolj mirno rutino. Tu in tam si je še kakšna utrla pot skozi kakšno špranjo. Za zmago v tej totalni vojni sem naposled nabavila še prah, ki sem ga pozneje nadomestila kar z domačim pepelom, in ga nasula ob celotnem robu hiše. Nekega jutra sem ob kuhanju kavice dojela, da jih ni. Mravljic namreč.

So me uslišale pri delitvi teritorija?

Če vam zaupam, da sem si pomagala z meditacijo, boste še malo bolj prepričani, da se mi je naposled resnično “utrgalo”. Ampak sem se nekako tudi po tej poti dogovorila, da jih imam rada, da so povsem dobrodošle, samo mejo moramo vzpostaviti. Tako kot pri ljudeh, kajne? Do kod smejo v komunikaciji in v odnosu z nami. Saj veste, kritika in pripombe na račun dejanj, postopkov, nikoli pa obračunavanja in žalitve na osebni ravni. In meje si postavimo tudi tako, da si nekega jutra preprosto odgovorimo, česa v življenju ne bomo več tolerirali. Preprosto zato, ker se imamo radi. In ker z besedico “ne, hvala” ni prav nič narobe. Prav nasprotno. Nujno potrebna je za ravnovesje in ravnotežje v življenju, ki ga živimo. Da bi lahko rekli “da, prosim” tistim, ki si nas in našo družbo zaslužijo, ker nas sprejemajo in spoštujejo; kot mi njih.

In tako se zdaj z mravljicami gledamo preko te pepelnate črte, veliko jih je na travniku, ki me obkroža. Prav prijetno se mi je bosi sprehoditi po travi in se prepustiti tudi kakšni mravljični kislini; ki mi ob mojem mrtvinčenju nog še kako prav pride.

In potem so navalili komarji

Z mravljicami torej zdaj v hiški v naravi lepo sobivam. Prišli pa so komarji. Sprva potihoma in obvladljivo. Pred nekaj dnevi pa jim je bilo treba napovedati vojno, ker je njihova invazija v domačo dnevno sobo postala neobvladljiva. Tudi tokrat sva s Predragom staknila glavi in naredila “načrt dveh intelektualcev”, ki o naravi doslej nisva imela ravno veliko pojma.  Čeprav sva, resnici na ljubo, zagotovo obrnila prvotno spoznanje novih podeželanov, češ, prišla sta dva, ki ne znata niti dobro kositi. Po nekaj tednih obvladava navadno kosilnico in tisto z nitko. :))

Tudi pri komarjih je bilo treba k izhodišču, se vprašati, kakšna okoliščina je botrovala temu, da so se nama samo v nekaj dneh tako razbohotili. Slednje se je seveda odrazilo tudi na popikanem telesu, ko sva neprostovoljno prispevala tekočine krvi; bi bilo bolj koristno, da bi se odpravila v kakšen laboratorij in darovala kri v dobre namene. Prišlo je do vrelišča “komarji ali midva” in treba je bilo narediti konec temu brezplačnemu vampirstvu.

Predrag je po preverjanju situacije naposled ugotovil, da ena od mrež na oknu ni dobro tesnila. In zdaj imava na tem oknu mrežo kar z obeh strani; z notranje in zunanje. Potem  sem ob prebiranju čimbolj naravnih rešitev naletela na prižiganje kavice in lovorovega lista. Sprva mi ni šlo najbolj od rok. Težko, kar direktno prižgeš ogenj na kavi. Včeraj sem uspela najti pravo pot. In povem vam, noč je bila spokojna tako znotraj zidov kot na terasi.

Nasvet: V ognjevarno posodo date eno veliko žlico kave,  delček tje potrosite po listu posušenega lovorja in prižgete. Ko po nekaj sekundah kava začne lepo tleti in se dimiti, bo vaš prostor prijetno odišavljen; in ne zgolj komarjev, tudi drugih žuželk ne bo blizu. In to deluje tudi na prostem, ob večernem posedanju na terasi. Za vsak slučaj je Predrag preko spleta kupil še neko napravico, ki s svetlobo pritegne žuželke. Predvidevam, da gre v tem primeru za to, da se jih potem “scvre”. Samo en nadobuden komar se je včeraj slišal in po nekaj minutah je njegovo neznosno brenčanje prenehala; očitno je posodica odigrala svojo vlogo.

Ko greš v naravo  seveda posežeš po nekaj naravnih “repelentih”, kot je sivkino olje s kakšno dodatno kapljico limone; malo pikov in krvodajalstva nam seveda ne škodi. Če je v mejah normale, ne pa invazije teh krvosesov.

Nadležne muhe so še izziv

Muhe naju seveda še obletavajo. Ni hudo. Tu in tam kakšna.  Oba moti predvsem to, da ne veva, ali so pred “obiskom” posedale na kakšni dišeči tortici ali morda kupu hlevskega gnoja. No, šalo na stran. Življenje v naravi in z njo nam, neukim ali pa razvajenim meščanom, prinaša še kopico takšnih naravnih izzivov. In veliko lepega prav tako.

Na primer jutranji pozdrav črne vrane, ki se začne z njenim postankom na električnem drogu in potem vzponu na najvišjo vejo sosedovega drevesa. Da o škorcih s katerimi sem tekmovala za češnje ne govorim. Ali  jutranji pozdrav detelja, ki z vztrajnim kljuvanjem v deblo drevesa išče hrano zase.  Črički niso več zgolj znanilci morja zame, kar je veljajo za o rano mladost, ko smo se s starši odpravljali na morje. Imeli smo pravilo, da kdor prvi vidi morje, dobi kepico sladoleda. In temu vzkliku so kmalu sledile mamine besede ob prihodu v kakšen kamp: “Evo, črički, slišim jih; zdaj pa smo res na morju.” Ampak saj veste, da jih zaradi škode, ki jih lahko povzročajo v vinogradih, tudi preganjajo… To je že druga zgodba.

Sobivanje z živalskim svetom, tudi v obliki žuželk, mrčesa, je nekakšen “dogovor o sožitju” – po načelu nekdanje neuvrščene koeksistence…

Če želite zapise prejemati na svoj e-naslov mi to sporočite s klikom na emajl in pripisom: Naročam Nazaj k naravi.  Če se vas prispevki vsebinsko dotaknejo, če vam koristijo, lahko zapise tudi finančno podprete…  K sodelovanju pa vabim tudi podjetja, ki so pri svojem delu uglašena  z naravo in se nam lahko vsem skupaj predstavijo v PR zgodbah ali nagovorijo z oglasnimi pasicami.

 

Želim prejemati zapise Nazaj k naravi na svojo e-pošto

Želim se pogovoriti o poslovnem sodelovanju 

 

Vsebine Nazaj k naravi

1. Zakaj bežimo iz mest na podeželje?