urednistvo@zbiserko.si

To besedilo je v razmislek. Nima znanstveno raziskovalne podlage. Zato lahko zapisane trditve seveda vsakdo postavi pod vprašaj. Moj namen, da si prisluhnemo, bo dosežen. Preprosto gre za opažanja dogajanj v neki družbi, ki vse manj žveči, vse manj bere. In zdi se, da tudi vse manj razmišlja. Slučajno sem vzela za vzorec slovensko družbo. Ob spremljanju dogodkov v svetu pa se mi zdi, da bi lahko navedene lastnosti v vse večji meri pripisali kar evropski civilizaciji v zatonu. Zatorej, prisluhni si, družba!

Pri ortodontu

Kot številni starši sva se tudi midva enkrat soočila s tem, da je bilo treba otroka odpeljati k ortodontu. O kalvarijah, kako sploh priti do njega in še, da bo ta čim bolj učinkovit, rajši ne bi. Tudi o medicinski doktrini, ko je nekdo zagovarjal izdiranje še zdravih in tudi modrostnih zob, medtem ko je drugi to obravnaval kot »smrtni greh«, tukaj ne bom izgubljala besed.

Rada bi ponovila le misel mojega nekdanjega ortodonta, ki me je pri 18-ih letih rešil usodne napake zobozdravnice dr. Martine Erdelji, ki mi je med sanacijo vnetja ob razpredanju o tem, da bo kuhala »makaronflajš« mimogrede uničila živec na enici. In potem sva, tako zaradi krivo zraščenih zob kot te hipno počrnele enice, desetletja sodelovala z mojim ortodontom. Dr. Stane Grasselli iz Velenja je skrbno spremljal svoje paciente, si ustvarjal zapiske in nekega dne mi je rekel: «Veš, otroci imajo vse več težav z zobmi predvsem zaradi vzgoje.«

O tem, da se z vse manj zvečenja zagotovo na dolgi rok spreminja tudi fizionomija obraza bi zagotovo kaj več znali povedati za to področje pristojni strokovnjaki.

No, ni mi takoj potegnilo kakšno povezavo je našel med zobmi in vzgojo, pa mi je moj ortodont to v nadaljevanju pojasnil. Gre za to, da strežemo naše otroke po dolgem in počez, da jim ja kaj ne bi bilo treba postoriti. Na koncu jim hrano narežemo tako na tanko, da jim skoraj ni treba več žvečiti. Da o tem, da bi grizljali jabolko (ne vnaprej olupljeno in narezano) ali pri korenju hodili v zelje zajcem, niti ne govorimo. In priznam, tudi sama sem se pogosto zalotila pri tem, da si vse večkrat kaj udobno narežem kot da bi svojemu zobovju privoščila žvečenje.

Postajamo civilizacija, ki vse manj žveči? Ja, in žvečenje vpliva seveda na marsikaj v našem organizmu. Menda vpliva tudi na odpravo lakote, izgubo kalorij, boljše počutje in še kaj. O tem lahko na medmrežju marsikaj preberemo, selekcijo izbora vam prepuščam.

Knjiga, kdo bo tebe ljubil?

No, če se bomo z manj žvečenja kot civilizacija verjetno še nekako pretolkli skozi, morda s kakšnim zakrnelim zobom več, pa se nam bolj slabo piše, če bomo še naprej vztrajno zmanjševali naše možgančke. Ciljam seveda na branje. Tako po dolgem in po čez kot tudi na branje knjig.

Pa začnimo s časopisjem, z žepnimi knjigami, z različnimi romani. V enem od kioskov na hrvaškem otoku Bolu, kjer sem si dobro desetletje vselej priskrbela zajetno malho branja za plažo (na soncu in ob poslušanju valov sem vedno izbirala lahkotnejše teme, ne kakšne prav poglobljene knjige) sem erozijo natisnjenih črk spremljala kot v kakšni bajki.

Najprej je bilo marsikaj. Od knjig s trdnimi platnicami, žepnic, bogata paleta časopisja z območja Balkana in tujine (od nemških, italijanskih do angleških revij in časopisov). Potem so najprej iz ponudbe izginile knjige s trdimi platnicami; eno naslednjih sezon je zmanjkalo tudi žepnic. Počasi je usahnil angleški, za tem še nemški revialni tisk. Potem je ostal le še kakšen hrvaški časopis. No, letos je kiosk dokončno izginil. Na njegovem mestu se zdaj bohoti ponudnik sladoleda.

Ko govorim o branju knjig, pri tem ne mislim le na branje slovenskih. Čeprav je to za obstoj in razvoj naroda nujno. Branje tujih avtorjev v izvirnikih, prevajanje slovenskih knjig v svetovne jezike in prevajanje tujih avtorjev v kleno slovensko besedo – vse to imam v mislih, ko govorim o knjigi in o branju.

Knjigarne pri nas praviloma samevajo. Trudijo se z različnimi dogodki in spremljajočo ponudbo, imajo nekaj zvestih knjigoljubcev, lokalnih prijateljev, ki jim je knjiga še vedno najboljše darilo za njim ljube posameznike. Po drugi strani imamo v Sloveniji nekakšen paradoks; zdi se namreč, da je skoraj že vsakdo med nami napisal kakšno knjigo; kajti vsak, ki ima kaj povedati ali svojo življenjsko zgodbo želi deliti z občestvom, se pač loti pisanja.

Priznam greh. Tudi sama sem avtorica dveh knjig in soavtorica dveh zbornikov. Pisanje je moja strast, moja ljubezen že od nekdaj. Včasih je bilo tudi iskanje resnice moje poslanstvo. Dokler nisem doumela, da je resnic toliko kolikor je zornih kotov posameznikov. Da živimo torej v svetu rašamonijade. In da so največkrat najbolj glasne resnice tiste, ki so v ozadju podprte s prav posebnimi namerami ali s pravo barvo kapitala. Ampak to nima nič opraviti s knjigami, ali pač?

Komu je v interesu v tem svetu, ki ga je že zdavnaj vrglo s tečajev, da knjiga izginja iz naših knjižnih polic, iz naših domov, iz kioskov, da je v knjigarnah kopice druge sodobne navlake namesto tistega pristnega vonja po sveže natisnjeni knjigi?

Seveda kdo poreče, da lahko knjige beremo tudi na sodobnih nosilcih, lahko so zvočne, lahko so e-knjige. Drži tudi to. Konec koncev sem sama izbrala spletni e-tednik namesto tiskanega, ker naivno še vedno verjamem v dobro vsebino, ki bi jo ali jo bodo nekateri še vedno iskali, brali in zanjo plačali. Ali pa ne. Morda se pač motim. Ne bi bilo prvič.

Misliti s svojo glavo

Če zdaj še od nezvečenja in nebranja knjig preidem k razmišljanju ali njegovemu antipodu, torej nerazmišljanju, pa vse skupaj postaja kar strah vzbujajoče. Posamezniki, ki ne čutijo potrebe po branju, ki jim dobra knjiga dejansko nič več ne pomeni, nam namreč začenjajo krojiti svet. In to po sistemu, ki se glasi: »Pametni umolknite, da ne boste užalili neumnih.« In v tem duhu lahko razpredamo naprej, če so torej pametni sploh še pametni, če so umolknili zaradi vse močnejše naveze “neumnosti in zlobe”.

Sprašujem se, kakšna prihodnost se zarisuje narodu, ki vse manj spoštuje svoj jezik? Kaj bo z narodom, ki ne verjame več v pregovor, da je knjiga najboljši prijatelj in najlepše darilo. Kritično razmišljanje, nenehno samoizpraševanje o tem, kaj pa, če slišano in povedano vendarle ni povsem res, nam omogoča prav branje… zelo raznovrstnih tem. Učenje. Nenehno. Vse življenje. Narod, ki ne bere je že izgubil svoj jutri. Danes pa…

V slovenski, in zagotovo še kakšni družbi je zanimivo opazovati, kako naenkrat ” s svojo glavo” mislijo še včeraj trdno v sedlu, danes pa odstopljeni, zamenjani. Sama besedno zvezo “misliti s svojo glavo” razumem drugače.

Večina založnikov bolj ali manj uspešno životari. Več manjših založnikov nam uspe knjigo prodati prijateljem, znancem in seveda kot obvezni izvod tudi knjižnicam. Še živeči preostali, predvsem večji založniki, »majhnih« dejansko ne tržijo. Svoje »knjižne uspešnice« z vsaj malo znanimi ljudmi na domačem odru skušajo prodajati kot se proda kos železa, malo parketa ali nova vodovodna pipa. Na žalost je obstoj in razvoj knjige v narodu, ki je nastal s pomočjo svojega jezika, je torej utemeljen na izgovorjeni in pisani besedi, podlegel skoraj popolnemu diktatu trga.

Zato, ubogi ljudje, žvečimo in berimo! Le tako bomo utegnili preprečiti zbranim “neumnim in zlobnim”, da bi nas s svojimi pritlehnimi namerami popeljali v še bolj neprijazen svet kot je današnji. Svet, v katerem smo si “postregli” z ogledom vojnih morij, udobno zleknjeni v svojih naslonjačih. In če bomo žvečili, torej govorili in spregovorili ob pravem trenutku, ter brali in mislili ter dvignili glas takrat, ko bi si drugi želeli, da umolknemo, potem… jah, mogoče nam še uspe udejanjiti sporočilo Primoža Trubarja »biti inu obstati« tudi na malo daljši rok.