16. novembra 2025 –  Pri 59-ih, soočena s tem, da je dejansko vsa moja prvotna družina že med pokojnimi in razen očeta, ki mu je v domači postelji odpovedalo srce, večina v hudih bolečinah in ob trpljenju zaradi terminalne faze različnih rakastih obolenj (od raka trebušne slinavke do raka ledvic in črevesja), sem ob pozivih k prostovoljnemu končanju trpečega se življenja še toliko bolj tankočutna. Moja ločnica, ob današnjem obujanju odhajanja mame Zofije (Sonje za nekatere) pri komaj 44 letih, je povsem jasna. Tudi jaz želim odločati o svojem življenju in njegovem koncu, vendar pa ne bi želela tega početi na račun stroke, ki je svojo profesionalno in človeško zavezo dala Hipokratu, torej pomagati in reševati življenja, ne pa odmerjati poslednji odmerek odrešitve oziroma smrt. Če me vprašate, kako, ta hip nimam odgovora. Morda s tem, da si lahko še pri močeh nabavimo ustrezno “poslednjo tableto” in jo brez krivde svojcev za sostorilstvo ali pomoč pri končanju življenja, po lastni presoji pogoltnemo, ko sami ocenimo, da je to tisti naš zadnji trenutek.

Kako je torej odhajala mami…  Ko sem morala enkrat po zdravila k družinskemu zdravniku zanjo me je ta povabil, da se usedem, ker mi mora pri mojih 17ih nekaj resnega povedati. In je povedal, da bo mami zagotovo umrla, naj bom pogumna, ker prihodnji dnevi in tedni bodo tudi njeni poslednji. Dolga je bila potem moja pot do doma, po vseh možnih ovinkih, oblita s solzami sem naposled prišla v domačo kuhinjo in mami, ki je bila takrat za nekaj dni doma, izpuščena iz bolnišnice na lastno željo, sem odnesla odmerek zdravila.

V tistih dneh si je večkrat vzela čas za klepet z menoj takoj, ko sem prišla iz gimnazije, ki sem jo takrat obiskovala. Ponavadi sem najprej izpraznila polno vedro njene izbruhane temne tekočine; predvsem krvi, jedla itak ni skoraj nič več. In me je enkrat prijela za roko in rekla:”Veš Biba, tako rada bi še živela, da te vidim na poroki, da objamem mojega vnuka – tvojega sina, ki ga boš imela (verjela je, da bo sin). Če mi bo uspelo bom šla na romanje z atijem, da se zahvalim… Saj doslej nisem bila ravno verna, ampak verjamem, da nas nekdo tam zgoraj spremlja. Bojim se le trpljenja. Že zdaj me včasih tako zelo boli. Ampak moj zdravnik v slovenjgraški bolnišnici je zlat. Spoštuje mojo željo, da mi da ravno toliko zdravil, da so bolečine še znosne, jaz pa pri zavesti… Ko me bo zdaj ati odpeljal v bolnico me verjetno ne bo več nazaj… Ampak do poslednjega trenutka bom tukaj zate, potem pa te spremljam od tam zgoraj, kjerkoli pač že bom.”

Te besede sem si zapisala v moj dnevnik, ki sem ga v mladosti pogosto pisala. Po njeni smrti še toliko bolj, ker je bilo pisanje kot način zdravljenja neke neznosne bolečine, ki je pritiskala na praznino v srcu po njenem odhodu. Upala je, želela do zadnjega. Ni se ji izšlo.

Ko sem pred skoraj osmimi leti še dan pred njegovo smrtjo popila poslednjo kavico z očetom, ki ga je kljub cepljenju močno zdravstveno načela sezonska gripa, mi je dejal podobno:”Biba, ne želim trpeti karkoli že bo. Samo, da bi mirno zaspal.” Njemu se je, za razliko od mami, ki je junija tehtala še 78 kilogramov ob smrti oktobra tistega davnega 1984 pa malo pod 40 kg -želja uresničila; odpovedalo mu je srce. Pozneje sem iz dokumentacije ob urejanju družinske zapuščine ugotovila, da je bila odpoved srca zaradi angine pectoris tudi pri mami neposreden povod za smrt, čeprav ji je življenjsko moč vzel zadnji stadij raka trebušne slinavke. Ko je januarja letos zaradi raka odšla tudi sestra, se je v meni prelomilo več stvari. Ena je zagotovo povezana s tem, da je bilo raka v moji družini enostavno preveč; pri vseh se je odkrival v zadnjem stadiju, torej prepozno, da bi se kvaliteta življenja še lahko podaljšala. Oma Urška je bila svetla izjema pri tem, da so ji po diagnozi raka ledvic operativni poseg sprva zavrnili, češ, da je že preveč v letih (krepko okrog 78 je bila takrat), pa je po intervenciji družinskega zdravnika in izjemnem boju očeta, njenega sina, naposled le bila operirana v mariborski bolnišnici in še nekaj let razveseljevala otroka, vnuke, pravnuke.

Ob zakonu in referendumu o pravici do prostovoljnega končanja življenja dejansko zase nimam dilem. Kot vodnarka samotarka, ki je vselej želela imeti vajeti življenja v svojih rokah ter si utirati svojo, čeprav včasih težko pot v življenju, želim živeti polno, odvisna predvsem od sebe. Kaj drugega zame ne pride v poštev. Moja odločitev pač. Verjamem, da podobno razmišlja še marsikdo, ki je morda ta hip že neozdravljivo bolan ali pa takole na zalogo kot jaz, v smislu do kdaj in kako naj me kdo vzdržuje pri življenju, če se bom kdaj znašla v takšni situaciji. Vendar pa bremena takšnega ali drugačnega konca ne bi želela naprtiti stroki, ki je poklicana, da življenja rešuje. Mislim, da je resnično bogokletno kakorkoli v prostovoljno končanje življenja vključevati v sklepni, zaključni fazi odvzema življenja, zdravniško stroko. Ne vem, kako je mogoče drugače zagotoviti legalno pot, da rečeš “ne želim več, želim oditi v tišino”, ampak pričakovala bi alternative: ta opcija možne nabave potrebnega odmerka zdravila za vnaprej, če do tega pride ali kakšna druga pot.

Še najbolj pa se mi zdi pomembno, da v tej plastic fantastic razčlovečeni družbi morda postajamo bolj ljudje, bolj človeški, ko se bolnim ne bo treba ukvarjati z vprašanjem, da nekomu jemljejo čas, ga onemogočajo pri vsakdanjem življenju, ker mora skrbeti zanje, bolne. Da bomo morda prevzeli vrednote izginule tradicionalne družbe in se v tistih zadnjih tednih, mesecih, ki  jih medicina pod besedno zvezo “ne moremo vam več pomagati” združili moči, se morda premaknili nazaj na ognjišče k staršem, da bi bili čim več skupaj in si z bližnjimi razdelili obveznosti za skrb umirajočega, odhajajočega. Vem, da nekateri to počnejo ali so počeli. Opcija, da lahko svojce razbremeniš s tem, da takrat, ko je prehudo zate enostavno popiješ odmerek odrešilne tekočine, je lahkotnejša, bližja. Kakorkoli je bilo moji mami hudo, ko so ji metastaze raka dejansko razjedale celo telo, nikoli ni poprosila za odrešitev, v njej je tlelo upanje in ob koncu pomiritev s poslednjimi navodili, kaj naj kdo od nas počne, ko bo odšla… In odšla je nekega jutra v slovenjgraški bolnišnici ravno takrat, ko sva se z očetom po jutranjem zajtrku odpravljala k njej na obisk, da jo drživa za roko in sva v tihoti preprosto z njo.

Ta moj oris ni poziv h glasovanju za ali proti, je morda bolj premislek o tem, da se imamo pravico odločati o svojem življenju, vključno s kvaliteto življenja samega in njegovega konca, vendar ne na način, da usodno zadnje dejanje predamo v roke ljudem in stroki, ki je poklicana k temu, da življenja rešuje. O morebitnih zlorabah in razširjanju potencialnih kandidatov za prostovoljno končanje življenja pa si lahko vsi preberemo v zapisih o izkušnjah držav, kjer to opcijo že poznajo. Tradicionalne, k človeku obrnjene družbe, je praviloma ne.

Želim postati naročnik Kolumne

Na mesec bodo izšle najmanj 2 in največ 4 kolumne. Mesečna cena, da vam kolumno pošljemo že 24 ur pred objavo je 10 evrov.

 

Preberite tudi:

 

Podprite dobre zgodbe