NAZAJ K NARAVI  – Stara cesta, 15. avgust 2024

biserka@zbiserko.si

“Nič ni treba proč metat, vse se lahko uporabi. Veš Biba, to dobro gospodinjo loči od slabe. Najlažje je kupit preveč ali napačno in potem to “zlifrat” v smeti…”, to je le eden od naukov moje pokojne ome Urške, ki me je “varvala” namesto uradnega vrtca. In tako “gor spravila” kar tri različne generacije. In za vse prala, ne boste verjeli, v enem in istem pralnem stroju, ki je nekoč, ko novodobni kapitalisti še niso vsega razprodali tujcem, slišal na blagovno znamko Gorenje.

Nekaj tega duha v hiški na naši majceni posesti v naravi oživljam tudi s spomini na omo, sicer pa sem pridna učenka Enajste šole pod mostom. Malo drugače namreč spoznavam biologijo in predvsem red ter zakonitosti narave, ki je lahko na prvi pogled ob nevihtah, toči, suši zelo neizprosna, po drugi pa zelo radodarna, prizanesljiva. Preprosto se jo naučiš spoštovati. In spoznaš, da si pri 58-ih še vedno v marsičem nepopisan list in z osvajanjem novih znanj in veščin vedno znova odkrivaš bogastvo tega planeta.

Ko je Predrag pred dnevi pobaral, kako prijateljici Lili na njeni domačiji v Čakovcu uspe “pridelati” dvakrat večje slive od naših, je bil njen odgovor v tem ominem duhu: “Prav nič posebnega ne počnemo, pustimo jih pri miru, narava opravi svoje.” S tem razmislekom seveda ne mislim dajati v nič vseh potrebnih prizadevanj sadjarjev, da je njihova sezona vremenskim ujmam navkljub na koncu vendarle donosna. Se pa neizmerno veselim, ko sliv, breskev, jabolk… utrganih z nekdanjih starih sort ne perem, le obrišem jih s krpo in vse skupaj postavim direktno na krožnik.

Ko bom, upam, vsaj do prihodnje pomladi, tudi sama že uspela postati bolj samooskrbna in pridelati kaj več kot nekaj zelišč in začimbnic, bom z vami delila tudi tovrstna spoznanja. Se pa še kako zavedam, da smo z različnim onesnaževanjem kot človeška vrsta uspeli v dobršni meri uničiti tudi kakovost same prsti. Kot ni vseeno, kaj in kako nekaj nekomu poveš, tako seveda nikakor ni vseeno, v kakšni zemlji kaj posadiš. In v svoji hiški, povsem drugače kot kje v bloku, hitro dojameš, da lahko pretirano smetje od priprave hrane koristno uporabiš za pridelavo svoje “črnice”. Kompostiranje je bila tako ena prvih nalog, ki sem se je lotila.

Ko razvrščanje postane samoumevno

Kompostnikov je na trgu seveda ogromno, tehnik pristopa, kako z nadzorovano razgradnjo ostanke hrane in zelenega odpada predelati v zemljo, ki ti bo bogato obrodila, prav tako. Ker s kompostiranjem nisem imela nobenih izkušenj, se seveda nisem odločila za najbolj drago opcijo kompostnika na trgu. Zavedala sem se, da se je treba prvo leto predvsem naučiti prisluhniti nastajajočemu kompostnemu kupu: kdaj dodati malo pepela, če je mušic preveč, kako blagodejno lahko vpliva, če ga zalijemo z ostankom kavne tekočine, je boljše, da je zgornja loputa nenehno zaprta ali večinoma časa odprta …

Razvrščanje vsega, kar še lahko uporabim ali pa konča v edinem zabojniku za mešan odpad, ki sem ga naročila pri lokalni komunali, je bil prve tedne kar precejšen izziv. V naši krajevni skupnosti Stara cesta imamo nekaj sto metrov proč lepo urejen ekološki otok, kamor lahko odlagamo zbran papir, steklo in plastiko. Tja odneseva, kar se nama v lično urejenih majhnih plastičnih zabojnikih znotraj same kuhinje nabere v tednu dni. Najmanj odvrževa steklovine, kajti vse steklenice in kozarce pridno perem in ustvarjam zbirko za vlaganje. Pri plastiki me še vedno boli glava. Pogrešam, ne le  tukaj, ampak na celotnem območju Slovenije, opcije, da bi s svojo stekleno posodo resnično lahko prišli v trgovine napolnit mehčalec, pralni prašek, šampon in subrino za lase… pa še kaj od tega, kar ponavadi konča v plastičnih tubah. Čeprav tudi pri plastiki, kar se odpada tiče, nisem povsem obupala. Brskam in zbiram ideje, kako jo uporabiti v druge namene. O tem morda kdaj drugič.

Nazaj k odpadu in kompostiranju. Posoda s papirjem se ob zavedanju, da imamo kamin, ki bo, upam, pozimi lepo ogreval vsaj en prostor z dišavo po pravkar prižganem lesu, malo manj polni. Malo ga bomo potrebovali, da kaj prižgemo. Pa tudi za načrtovano kurišče na prostem bo kakšen kos papirja kdaj prišel prav. Še vedno mi je izziv prav poseben vrste papir: številne knjige… Že prebranih nobena knjižnica praviloma noče; in se še v času življenja sprašujem, bodo morda tudi te iz domače biblioteke naposled končale na kakšnem kurišču…

Kako sem rešila izziv z dnevnim nabiranjem kuhinjskih odpadkov, ki po parih korakih sprehoda po domači zelenici naposled končajo v mojem izbranem, zelenem, plastičnem kompostniku, postavljenem v senci med drenom in slivo?

Velika steklena posoda, ki sem jo dobila v dar od pokojne tašče, je dobila povsem novo k naravi nazaj usmerjeno poslanstvo. Skupaj s prav tako steklenim pokrovom  je postala prostor, kamor od jutra do večera zlagam vse, kar sodi na kompostnik. Pri živilih so izjema, ki ne pristane v skledi ostanki od mesa, kosti; tudi s pesticidi obogatene olupke najprej razkužim v vodi s sodo bikarbono.

Kar se količinske bere tiče je bil šok prvih tednov  neizmeren. Dva odrasla junca in za dve polni skledi odpadkov do večera. “Temu bo treba narediti konec,” sem odločno zapovedala sebi in Predragu. Ter se lotila Urškine stare filozofije: “Nič ni za proč, vse lahko za kaj uporabiš.” No, vsaj ena skleda še vedno pristane do vrha polna v kompostniku, sploh, če se nama pridružita še Živa in Timon, sicer pa sem se s spremembo filozofije precej izboljšala. Za kaj gre?

Tri neizogibna vprašanja o vsem, kar postavite na mizo

V moji zajetni bazi zbiranja različnih odgovorov na zelo različna vprašanja nastaja bogata enciklopedija izkušenj in znanj tistih, ki o sobivanju z naravo veliko, veliko več vedo od mene.

Vse skupaj sem združila v preprosto spoznanje, ki sem ga poimenovala “krožno razmišljanje” in ga zdaj delim z vami. Takole gre zgodba.

Vzemimo na primer sadež ali kakšen pridelek v gredi, na vrtu, njivi. Najprej se vprašamo: “Kaj vse lahko s to zelenjavo, sadjem, pridelkom postavim v obliki različnih receptov na mizo? ” Odgovori so na moč zanimivi. In tudi kakšen star omin recept o slivovem močniku se vnovič najde na jedilniku, če je sliv preveč.

Sledi vprašanje: “Kaj pa zdaj, ko se je veriga prehranjevanja zaokrožila. V kakšne namene lahko ta pridelek – na primer lešnike, breskve, jabolka, ki se že pripravljajo, da nam spet obogatijo mizo – uporabim v zdravstvene namene?”  V času moje mladosti bi vrsto ur preživela v knjižnici in brskala po raznih knjigah, zdaj me do prvih koristnih informacij loči le nekaj klikov po googlu. Ampak še vedno rada pogledam v domačo biblioteko, kjer imamo desetletja stare knjige o sobivanju z naravo. Modrosti o uporabnosti domačega kisa in medu so še kako koristne, ko želimo ubežati zakisanosti telesa z jutranjim toplim napitkom vode, ki ji dodamo dve veliki žlici domačega jabolčnega kisa. Se čez dan v vročini ohlajamo s kombinacijo domačega medu (zato je poskrbel sosed Janez s svojimi čebelicami) in domačega jabolčnega kisa (za zdaj kupljen, se pa Predrag pravkar loteva pridelave prvega kisa iz domače jablane).

In tretje vprašanje se nanaša na dilemo, ali lahko kaj od tega, kar je zaključilo svoje bivanje na mizi, uporabim tudi za telo, za kozmetiko, za razvajanje telesa in duha? In takšno krožno razmišljanje vse bolj prispeva k temu, da dvakrat premislim, kaj sploh še vreči v kompost preden se v kakšni drugi različici nekdanja kava ne uporabi še drugič, pa tretjič. O prvem zažiganju kave z odganjanjem mrčesa sem pisala v enem od prejšnjih blogov. Naj tokrat le dodam, da se zelo dobro obnese tudi piling kože v kombinaciji s kavo, morsko soljo in kapljicami olivnega olja. Prav tako pa je preostala tekočina od kavine usedline dobro gnojilo za zaplate zemlje, kjer trava ni prikukala na plano tako, kot bi si to želeli.

Ne kakšen kompostnik, ampak kako kompostirati

Če me zdaj vprašate, kako izbrati najboljši kompostnik, vam lahko odgovorim s prispodobo, ki velja za mlade mamice. Ko se dojenček v mladi družini sooča s krčem, mlada mamica praviloma prekliče ves ženski rod v bližnji in daljni družini in naposled naredi edino pravo stvar. To pomeni, da se odloči tako, kot sama čuti, da je zanjo in njenega otročka najboljše. Včasih pri iskanju odgovora kombinira več koristnih nasvetov. Tudi pri izbiri kompostnika vam priporočam enako. Mene zdaj firbec daje, če bi prihodnje leto vsaj del komposta pripravljala morda po vzorcu delnega zakopavanja neposredno v zemljo. Posebej znotraj z žico obdanega kompostnika bi zbirala tudi samo zeleni odpad in odrezano vejevje, da bi se izognila sežigu na prostem. Kar precej tega se je namreč nabralo pri urejanju okolice v tem letu in prostora v kompostniku preprosto ni bilo dovolj za vse.

Nekaj splošnih zakonitosti pri delu  s kompostnikom je vendarle treba upoštevati, ne glede na denar, ki ste ga za “zdravo gnitje odpadkov” pripravljeni plačati.  Priznam, da mi ta hip dela največ težav obračanje z debelo leseno palico, kajti na dnu se material kar lepo sprime. Zračenje je pa potrebno. No, na trgu obstajajo za več kot 200 evrov tudi tovrstne rešitve. Morda najdem cenovno ustreznejšo s kakšno domačo različico?!  Če govorimo o kompostnikih, ki stojijo na tleh; ja, tudi takšne dvignjene v zrak z opcijo vrtenja imamo, pa nekaj zakonitosti. Posoda, iz kakršnegakoli materiala že, mora imeti neposreden stik s tlemi. Pri metanju materiala za nastajajočo zemljico za domačo pridelavo hrane – ko človek ve, v kakšni zemlji bo kaj zraslo – je treba budno paziti na pravilno ravnovesje med suhim in vlažnim materialom, ki ga odlagamo. Kuhinjske odpadke je v izogib obisku glodalcev dobro prekriti s kakšnim listjem ali sveže pokošeno travo. In nikar ne stresajmo v kompostnik to, kar sodi v zabojnik za mešane komunalne odpadke (meso, kosti, bolne dele rastlin, plevel…). Tudi pri tovrstnih zapovedih na primer ni čisto belo-črne resnice. Dobro je kdaj pa kdaj poskusiti in se na lastne oči prepričati, kaj se bolj dobro in kaj morda slabše obnese.

Priznam, da sem še kar daleč od poslanstva ome Urške, češ, da nič ni za proč metat. No, tudi ona ni tako dobesedno mislila, saj je zabojnike za odpad v bloku koristila tudi sama. Bila bi pa zagotovo influencerka današnje dobe pri pripravi kakšnih trajnostnih receptov. Iz enega kosila, ki ga je ponudila “puršem” (op.a., to so bili fantje – podnajemniki v sobici, sicer pa zaposleni v velenjskem rudniku) in naši družini, je dobila osnovo vsaj še za tri nadaljnja kosila. Od tod še en njen kuharski nasvet: “Biba, ne kupuj hrane po nekih receptih. Če pa že, potem dobro premisli, kako boš kakšne preostale surovine vsaj še enkrat uporabila.” In se mi je včasih zdelo, da sem nekaj podobnega videla na krožniku ob ponedeljkovem kosilu, a glej ga zlomka, tako lepo je z nekimi novimi sestavinami zapakirala, da je bila jed okusna tudi dan ali dva pozneje.

Narava nam ogromno da, če ji le znamo prisluhniti. In sebi seveda. Jo opazovati in hoditi po travniku in gozdu z odprtimi očmi. In ušesi. Sosedje, vpeti v sobivanje z naravo že desetletja so namreč pravcata enciklopedija znanj in koristnih nasvetov. Jutranje prebujanje ob petelinjem kikirikanju, žvrgolenje ptic in njihov zgodnji jutranji zbor pa najbolj prijazna in prijetna budilka ob vzhajanju sonca.

 

1. Če želite zapise prejemati na svoj e-naslov mi to sporočite s klikom na emajl in pripisom: Naročam Nazaj k naravi.  Če se vas prispevki vsebinsko dotaknejo, če vam koristijo, lahko zapise tudi finančno podprete… 

2. Postanite podpornik, pokrovitelj, oglaševalec Nazaj k naravi. K sodelovanju vabim  podjetja, ki ste pri svojem delu uglašena  z naravo in se nam lahko vsem skupaj predstavite v PR zgodbah, nagovorite z oglasnimi pasicami ali nas navdušite do te mere, da vašo pot predstavimo v novinarski pripovedi.

Nazaj k naravi – tako sem poimenovala blog, v katerem lahko 2 do 4x na mesec spremljate zapise, ki so kakorkoli povezani z življenjem, preživetjem, zgolj bivanjem v naravi. Sobivanje z naravo nas razbremeni pasti 7 ključnih grehov, ki nas v sodobni družbi in povampirjenih odnosih “plastic fantastic” odtujujejo ne le od drugih, temveč tudi od sebe. To so: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Ko vnovič ali sploh prvič prisluhnemo naravi kaj hitro ugotovimo, da le-ta narekuje povsem drugačen tempo, skladen s čuječnostjo in sporočilom “biti tukaj in zdaj”.