11. maja 2026

Želim postati naročnik Kolumne

 

Vselej poudarjam, da zame obstaja velika razlika med državo v smislu delujočega sistema in domovino, ki je ena sama in jo imam neizmerno rada. Potem ko je za menoj že dobrih 6 desetletij življenja in malo več kot 40 let delovanja na trgu dela, sem nad politiko že dolgo tega obupala.

Dejansko mi je kmalu po koncu pandemije,  kot verjetno še marsikomu v tej podalpski deželici, postalo dokončno jasno, kaj za poprečnega človeka oziroma predstavnika nekdanjega srednjega razreda dejansko pomeni napoved “nova normalnost”. Naj to pojasnim v nadaljevanju v kontekstu nenormalnosti, ki jo živimo.

Menjava oblasti je normalnost demokracije, kar pa Slovenija očitno ni!

Kot nekdanja notranjepolitična komentatorka in novinarka sem še vedno prepričana v samo počelo demokracije. Menjava oblasti je tako nekaj povsem normalnega, brez potrebe po strašenju volilnega telesa s tem, da bo “konec vsega”, ko pridejo oni drugi”. Toda za normalno prehajanje med različnimi političnimi opcijami na oblasti je potrebno nekaj, česar Slovenija ni uspela vzpostaviti. To pa je temeljni nabor osnovnih politik, ki jih bodo spoštovale in izvajale vse izvršilne in zakonodajne oblasti ne glede na  volilni izid in posledično relativno ali absolutno volilno zmago. In to bodo počele iz edinega merodajnega državotvornega vzgiba, ker je preprosto dobro za prebivalce in državljane Republike Slovenije.  Ker je to naš slovenski kompas, s katerim plujemo v znano in za nas, državljane, najbolj optimalno smer.  Ker bo to torej okvir, ki nam bo nudil varen pristan in učinkovit državni servis. In mi, državljani se bomo, ponosni in v srcu pomirjeni, vedno znova spraševali, kaj lahko še sami naredimo dobrega za svojo državo.

In zato sem zdaj zgrožena, ker mi je jasno, da če se bo morebiti svetovno nazorsko desna koalicija še tako trudila karkoli dobrega premakniti,  se bo njen politični antipod z leve strani neumorno trudil, da s kolesi in s protesti ter tako imenovanimi sproduciranimi aferami postori vse, da še tako dobre namere izniči. Utrujena sem od tega, da menda v Sloveniji znajo in smejo vladati samo eni, samo tisti iz prave opcije, če temu ni tako, pa je vse narobe.

In da ne bo pomote: sem iz družine, v kateri sem bila vzgojena s socialističnimi vrednotami; dolga  desetletja sem bila volivka najprej socialnih demokratov – naslednice nekdanje združene liste  in za tem liberalnih demokratov Janeza Drnovška. Na neki točki sem po tem, ko mi je umanjkalo razlag za politične argumente o tem, da se nasprotnike z desne vselej utiša, če ne drugače pa s prirejanjem sodnih procesov, opredelila za Virantovo opcijo. Prepričana sem bila, da nam bo neka sredina morda le zagotovila, da se bomo kot država začeli ukvarjati z vsem tistim, kar je za ljudi in državo dobro, in to brez nenehnega nagajanja zdaj enih in potem drugih. In ko sem šla nazadnje na volitve sem obkrožila stranko SDS in za tem sem se odločila, da  svojega glasu v takšnem volilnem sistemu kot ga imamo, preprosto ne bom več metala proč.

Predvsem pa sem, žal, postala prepričana, da nam v takšni psihokomunikacijski strukturi naroda, v kateri smo danes, itak ni pomoči.  Zaman pričakujem, da bi se pogledalo in priznalo s strani prihajajoče nove oblasti, kaj je bilo v minulih štirih letih dobrega narejeno za ljudi in državo in hkrati, da bi tudi odhajajoča vladajoča garnitura vendarle zmogla priznati, da je  zavozila marsikje, tudi kar se tiče kvalitete življenja večine ljudi.  Če gledam kot normiranka, ki si ne želi socialne pomoči, ampak bi do pokojnine še preostala štiri leta in pol rada delala in preživela s svojim znanjen in delom, sem doživela krepak dvig prispevkov s 430 na 630. Če k temu dodam še dobrih 150 evrov stroškov za računovodstvo in osnovne tehnične stroške, torej minimum za opravljanje intelektualnega dela, se povzpnem na 780 evrov in matematika smiselnosti vztrajanja postaja vse bolj krvava in vprašljiva.

Enostavno kot razmišljujoče bitje zavračam to, da je pomembno biti samo proti nekomu, da si potem lahko dovolj naš in obratno, da si lahko naš, moraš najprej biti proti nekomu. Ko sem pred desetletji kandidirala za direktorico Radia Slovenija mojega sogovornika ni zanimal moj program in vizija radijskega medija temveč zgolj, če sem pripravljena obračunati z enim od nekdanjih odgovornih urednikov. Bila sem moteča za desnico. Ko sem kot direktorica zavoda za turizem, šport in mladino ter kulturo v Mozirju s sodelavci skušala premikati meje in ljudem dopovedati, da mora biti kraj privlačen tudi za turiste, sem bila moteča za levo opcijo. Torej očitek, da sem od kogarkoli, pri meni ne vzdrži.

In žal je tako še pri množici odpisanih posameznikov, ki mislijo s svojo glavo in lahko pohvalijo in dajo prav za kakšno dobro delo tako Janši kot Golobu in obratno, z enakimi vatli oba tudi skritizirajo na področjih, kjer se ne obneseta najbolje. In dokler bo v majhni državici kot je Slovenija tako, se bo dogajalo, da bodo “pametni umolknili, da ne bi užalili neumnežev”.  In utihnili bodo kot politična bitja, kakšne predloge in ideje pa shranili kam na papir ali pa jih zadržali zase.

Morda bo v naslednjih 60  letih, kar seveda ne bo več moj problem, saj se moje aktivno profesionalno in delovno obdobje počasi izteka, novi generaciji politikov postalo jasno, da je domovina ena sama, država pa predvsem servis, ki mora poskrbeti za ljudi in delati v njihovo dobro. In bodo zmage ter porazi na volitvah postale normalnost, državljani v vlogi volivcev pa bodo dejansko imeli moč, da vladajoči garnituri izstavijo račun za dobro ali nespametno mandatno obdobje. In ne bo konec sveta, ko bo po Robiju prišel Janez ali obratno. Ker kompas Slovenije  bo znan in zacementiran za nekaj desetletij vnaprej. Kot država bomo vedeli, kam gremo in zakaj tja želimo. In mar nam bo naš, slovenski človek; kolikor ga je oziroma ga sploh še bo ostalo na tej slovenski zemlji.

Zaprimo slovenske avtoceste – bogokleten predlog ali zrcalo države!

Odločitev, da za pot proti Celju ali Ljubljani rajši izbereva vlak kot avto, ni več presenečenje. Stres se začne že doma v kuhinji, ne šele na kakšnem odcepu slovenske ceste.  Situacija je približno takšna, kot da bi se lotili popravil v vseh prostorih hiše, v kateri bi hkrati še stanovali. Ne gre, kajne?

Zato predlagam, da slovensko avtocesto zapremo za vse avtomobile, ki jih preusmerimo na lokalne in regionalne ceste dokler v roku 6 mesecev vsega ne popravimo. Tovornjake in druga tovorna vozila pa ne glede na predpise Evropske unije preko noči spravimo na železniške tire. Ups! Ne gre!  Hkrati smo začeli obnovo tudi na železniškem omrežju!

To je ta manjko 30 letne ne-strategije neke države. Če bi pred 30 leti prisluhnili pametnim ljudem – tudi moj oče železničar je bil med njimi – in celoten tovorni promet preusmerili na železnice, že ob gradnji avtoceste pa vsaj pripravili, če ne že zgradili, vse potrebno za dodaten, tretji pas, se nam danes ne bi dogajal mobilni konec sveta.  In še veliko tovrstnih zgodb bi lahko naštel vsakdo med nami, kajne? Vprašanje je le, če smo v državi že vse skupaj v različnih sistemih in podsistemih tako daleč zavozili, da nam rešitve preprosto ni več.

Moj poziv, da enostavno zapremo slovenske ceste dokler jih ne uspemo sanirati do te mere, da bodo spet normalno vozne, je dejansko klic vpijočega v puščavi. To je primer, kako smo dejansko sesuli sistem mobilnosti v državi zato, ker nismo bili sposobni kot država že pred desetletji v vladah vseh političnih barv vnaprej načrtovati. Kolaps mobilnosti ni problem zgolj ene infrastrukturne ministrice in zgolj te vlade; čeprav ji lahko pripišemo očitno nespametno časovnico in obseg hkratne izvedbe inftrastrukturnih del znotraj celotnega avtocestnega križa. To je problem vseh vladajočih garnitur doslej. Odkar imamo samostojno Slovenijo!

Ko se dobrim idejam ne prisluhne, ker je pomembno le avtorstvo predlogov!

Pred leti sem se v krogu strokovnjakov pogovarjala o tem, da je precejšnja izguba časa in denarja ter tudi organizacijsko je precej neučinkovito, če na primer enote NLZOH – Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano ter NIJZ – Nacionalnega inštituta za javno zdravje delujejo na različnih lokacijah po državi. Marsikaj bi se dalo poenotiti na enem mestu in ni nujno, da bi to bila ravno Ljubljana ali Maribor.

Poslušala sem krog razmišljujočih posameznikov o tem, da bi učinkovitost primarnega zdravstva merili s tem, koliko bolezni je uspel preprečiti družinski zdravnik oziroma kako učinkovita je preventiva in ne po neki abstraktni glavarini. Saj pripad pacientov določeni ordinaciji še ne pomeni, da bo zdravnik dejansko obdelal toliko bolnikov; nekateri pridejo po pomoč večkrat, drugih k zdravniku ni ravno pogosto ali pa sploh nikoli. Danes smo na točki, ko veliko ljudi nima niti osebnega zdravnika niti ženske svoje izbrane ginekologinje. Govoriti o učinkovitosti takrat, ko je nimaš pri komu meriti, pa ni ravno smotrno početje, kajne?

Pred dnevi sem zasledila predlog,  da bi bilo smotrno zgraditi nov klinični center s študentskim kampusom nekje v predmestju Ljubljane in ne v središču mesta, kjer ni pravih možnosti za širitev in nadgradnjo osrednje bolnišnice v državi. Meni kot laiku se zdi ideja dobra. Ampak problem nas Slovencev oziroma tistih, ki nam tukaj vladajo je, da ni pomembna ideja, ampak je pomembno to, kdo jo predlaga.

Čeprav kot komunikatorka  na delavnicah in predavanjih v podjetjih pogosto poudarjam, da je pomembno prisluhniti idejam in predlogom oziroma kaj in ne kdo, smo na političnem prizorišču z osnovnimi komunikacijskimi spretnostmi povsem na psu. Ne znamo niti prisluhniti niti se med seboj slišati. Takšen narod nima prihodnosti!  Morali bi se naučiti poslušati in slišati vse najboljše predloge ne glede na svetovni politični nazor posameznika, vse skupaj argumentirano ovrednotiti in v dobro države najboljše ideje tudi izpeljati.

V Sloveniji pa sistemske zgodbe začenjamo vedno znova, ker “smo mi tako rekli in je pač narobe vse, kar so naredili oni drugi”.  To je tako, kot da bi štrikali pulover in prišli do polovice ter ga sparali in začeli znova. Ampak sčasoma bi se zaradi paranja ta volna obrabila. In tako so se obrabili podsistemi in sistemi države; državljani, vsaj tisti, ki nam je bilo dolgo mar in nam tudi danes ni vseeno, kakšno domovino bomo zapustili zanamcem, pa smo tudi vse bolj utrujen material.

Slovenija, kaj se tebi piše?

Upam, da vse najlepše. Čeprav me stvarnost postavlja bolj na realna tla. Svet dobesedno vre. Regionalne vojne so se že razplamtele in poznavalci napovedujejo nove konflikte, ki se nas bodo zaradi globalne vasi dotaknili tudi v Sloveniji, vsaj kar se tiče logistike in preskrbe z energenti in hrano.  To, da je tudi vreme ponorelo, se prav tako strinjamo. Čeprav so bile vremenske napovedi že včasih težka stvar. Kot študentka sem živela v stanovanju pri vremenarju Miranu Trontlju, ki je v službo vselej odhajal z dežnikom pod pazduho. In sem ga enkrat vprašala, zakaj ima zložljiv dežnik pri sebi, če zunaj sije sonce. Odgovoril mi je: “Biserka, nikoli se ne ve.” Res je. Ne vemo, kaj nas čaka in morda je še dobro, da je temu tako.

Kot posamezniki pa se moramo pripraviti na najhujše možne različice, vse od vojnih konfliktov tudi bliže na evropskih tleh, morda celo v naši soseščini,  do pomanjkanja hrane in neznosnih vremenskih pojavov. Zemlja se bo prečistila.  Bomo mi zmogli obstati v tem svetu, v katerem ni več tiste normalnosti, ki smo jo poznali še pred pandemijo?!

Za svoje sklepno življenjsko obdobje bi si  – potem, ko sem glavnino življenja kot homo politicus lahko bolj kot ne nemo in vdana v usodo spremljala boj naših in vaših ter neproduktivno razkrajanje sistema slovenske države in posledično prihodnosti Slovenije – želela zelo malo: minimum normalnosti.

In zakaj sploh govorim, če sem izgubila voljo, da bi sploh še volila?

Volila zagotovo še bom, če bo kdaj spremenjen volilni sistem v tej državi. Saj vemo, upanje umre zadnje. Torej, da bom kljub temu, da ta hip na primer živim v Ljutomeru lahko volila Polono iz Celja, ker jo cenim kot osebo in podjetnico. Tega mi volilni sistem danes ne omogoča. In spremenila bi še kakšen vstopni prag o tem, kdo sploh lahko vstopi v ta, vsaj formalno hram demokracije, ki pa dejansko velikokrat, žal, spominja na kakšno vaško gostilno, kjer lahko kot nemočen državljan samo še čakaš, kdo bo zadnji ugasnil luč. Osnovni tečaj komuniciranja in izpit iz poznavanja bontona bi tako bodočim glasnikom ljudstva predpisala za zdravilo še preden jim oblast stopi v glavo; sploh, če že formalna izobrazba ni nujen vstopni prag za odločanje o našem jutri.

 

Vsebina nekaterih dosedanjih kolumn Biserke Povše Tašić: