NAZAJ K NARAVI  –  Stara cesta, 18. novembra 2024

biserka@zbiserko.si

Bilo je 15. marca 2024, ko sem prvič prenočila na Stari cesti v Prlekiji. Hiška s posestjo, ki sem jo takoj začutila kot moj “pravi dom”. Polna izzivov, vendar topla, prijetna, na trenutke s preskušanjem mojih meja in moči, pa vendarle z izjemno energijo, ki  iz dneva v dan nudi pogled na prej in sedaj. In dopušča sanje za jutri. No, nekateri po skoraj 33 letih zakona nabavijo motor, morda avtodom ali se vpišejo na plesne vaje; ne izključujem, da nama kaj takega tudi kdaj ne šine v glavo, toda projekt “hiška” je eno mojih najlepših oblik skupnega gnezdenja. Seveda je bilo v ozadju odločitve za življenje v hiški v naravi še veliko drugih razlogov. Nenazadnje sem udejanjila tudi to, o čemer je pokojni oče mnoga leta potiho in kdaj pa kdaj v najinem klepetu tudi na glas le sanjal. Ni bilo in ni lahko. Toda sledila sem premisi, da nisem drevo in sem se premaknila…

Prej in zdaj kot kaže narava

Narava nas uči molče. S svojim ritmom, dinamiko, ob močnem vetru lahko tudi v zvenu izjemne surovosti, ki utegne prepoloviti deblo ostarele slive. Najbolj pa zaznaš to prebujanje in zimovanje narave ob pogledu na travnik, drevesa, gozd…  To kaže tudi podoba meni izjemno ljube fige – nizkega sadnega drevesa, ki nas je letošnje poletje, skoraj do konca oktobra, bogato nagradilo z izjemnimi sadeži.  Pogled na čas, ko je sredi marca trava šele nastajala, potem julija, ko je figa vsako jutro presenečala z novimi sadeži in zdaj,  sredi novembra, ko se, kot narava nasploh, z odpadlimi listi njeno vejevje odpravlja k počitku. In kar se tiče zunanjih del tudi vsebine rubrike Nazaj k naravi; čeprav bo vsebin, tudi ob sodelovanju s pokrovitelji in promotorji sobivanja z naravo, še vedno precej. Mimogrede, vabljeni k sodelovanju.

Moji fantje so poprijeli za delo

Hvaležna sem bratrancu Matjažu, ki je iz velenjskega konca pohitel in nam pobarval “rušt” in zamenjal kakšen strešnik na strehi. Sin Timon je tudi pograbil za delo, Predrag pa me je med mojim zdraviliškim zdravljenjem presenetil s počiščeno vinsko kletjo. No, nekdanjo, kajti v prihodnje naj bi, seveda še z nekaj vložki v tla in strop, pridobila povsem novo podobo. Mimogrede: imamo kje kakšnega izvajalca za ureditev stropa (barvanje z apnom), betoniranje tal z izolacijo?! Če sta prvi dve fotografiji predvsem udarniško domači, drugi dve prikazujeta izjemno razliko med prej in zdaj. Vinska klet ob vselitvi in zdaj na pragu zime, ko je pripravljena za spomladansko-poletni finiš ureditve.

Pot do trave in kakšna izkušnja več

Prvi izziv je bil, poleg dostopa, ki ga bo, upam, mojster še dokončal kot je bilo dogovorjeno, tlakovanje in ureditev prve terase, kjer začenjam dan s sončnim vzhodom, ob žvrgolenju ptic in oglašanju petelinov. Spoznala sem, da ureditev trave okoli hiše seveda ni nekaj samoumevnega. Najprej je bil strošek ruvanja starih, v večini posušenih rastlin in dreves; nekaj je bilo tudi še lepo ohranjenih, vendar ne na mestu, kjer naj bi ostala.  Zasaditev zelenja tik ob hiši namreč ni bil moj izbor.  Odkopano zemljo je bilo seveda treba nekam spraviti in najboljše se je zdelo, da z njo zapolnimo vzpetine in doline, torej kolikor toliko izravnamo teren, pri čemer se ne moreš izogniti najemu stroja z delavcem. Potem je treba pripeljati še “svežo” kolikor toliko neoporečno zemljo in vnovič sledi ravnanje terena in predpriprava. Iz Vrtnarstva Toplak se je nato iz Celja pripeljal Miloš z ekipo še v drugo (po prvotnem čiščenju zelenja okoli hiše) in fantje so posadili travo ter lovorikovce kot naravno razmejitev od pogleda na dovozno cesto. Trava je zdaj legla k počitku. Z veseljem pričakujem prvo naslednjo košnjo; ta okoli hiše je zame malo “gosposka”, medtem ko je navdušenje Predraga, ki je v nulo pokosil in uredil travo v vinogradu, zagotovo malo manjše. Ali pa ne. Tale fitnes v naravi mu kar dobro dene.

Osvežitev prostorov z opremo na daljavo

Medtem ko so naše stvari nekaj mesecev varno počivale v enem od slovenskih skladišč, sta prejšnja lastnika hiške po dogovoru izpraznila stvari in po osvežitvi tal in sten sem v nekaj tednih opremila notranjost “na daljavo”. No, ne čisto tako. Izbrala sem vse preko Ikea trgovine ter Merkurja in še preko nekaterih manjših tujih ponudnikov na koncu spravila skupaj opremo, ki je minimalistična in funkcionalna. Medtem ko so mojstri urejali zunanjo okolico so dostavna vozila dostavila opremo, izbrano preko spletne trgovine.  Sicer pa človek tudi ob tokratni selitvi spozna, da z leti potrebuje vse manj.  Da preprosto ne potrebujemo veliko za življenje. In da imaš problem, ko na koncu našteješ več kot 100 različnih plitvih in globokih krožnikov, ki so se nabrali skozi različne generacije…  Tudi podaril bi seveda človek kaj, pa ni bilo ravno navdušenja za kaj takšnega. Skratka, pogled na dnevni prostor ob prevzemu hiške in zdaj, ko je naš dom ali 8 mesecev pozneje.

Nepogrešljiva so tudi prijazna vhodna vrata …

Ena prvih sprememb po vselitvi, ko sem se zavestno odločila, da bomo med samim bivanjem počasi, postopoma in z vso potrpežljivostjo obnovili to, kar je nujno na prvi pogled in potem korak za korakom še preostalo, so bila vhodna vrata. Darija iz Glin Nazarje je priskočila na pomoč in njeni sodelavci so jih pripeljali v Prlekijo in zmontirali. Zdaj nam preostane še menjava stavbnega pohištva …  Sem pred dilemo glede oken in polken: prehod na barvni PVC ali vztrajanje pri lesu v sedanjem odtenku… Več dejavnikov bo odločilo na koncu.

Zimsko spanje na prleškem podeželju?

Kar se sobivanja z naravo tiče morda res na prvi pogled prihaja čas zimskega spanja. Toda na drugi pogled se je treba pripraviti na pomlad, poletje in poiskati pravi odgovor na vprašanje, kaj vse bo krasilo travnik, zasaditi še nekaj novih trsov vinske trte in se odločiti, če bo morda padlo kakšno ostarelo drevo in katera nova, predvsem sadna drevesa, bodo oplemenitila našo majhno posest.

No, če bi še enkrat izbirala bi zagotovo izbrala poklic, ki bi bil povezan z naravo, z obnovo in prenovo prostorov – nekaj v smeri notranje opreme prostorov. Pisanje bi mi bilo pri tem v pomoč. Ampak kot številni mladi nisem upoštevala namigov nekaterih doštudiranih in prekaljenih novinarskih mačkov, češ, naj najprej izberem pravo stroko in potem pač pišem o njej, če že ne morem brez knjig in pisanja. Nisem poslušala in pač malo z zamikom spoznavam, da je novinarstvo pri nas, pri čemer mislim na širši balkanski prostor, marsikaj, samo stroka vse manj. Toda to je že druga zgodba, ki vsaj na prvi pogled nima nič opraviti z rubriko Nazaj k naravi; no, na drugi pa se tudi v pripovedovanju tkanja vezi z naravo ne morem izogniti svojemu najljubšemu opravilu: pisanju.

Če vas zanimajo različne teme Nazaj k naravi, tudi to, kaj kakšni mojstri svetujejo pri obnovi domov in ureditvi posesti… se lahko naročite na brezplačen prejem vsebin rubrike Nazaj k naravi. Preprosto napišite ime in priimek ter svoj e-naslov in vse troje s pripisom Do preklica želim prejemati zapise Nazaj k naravi pošljite na biserka@zbiserko.si

 

Predstavite svoje podjetje: izdelke in storitve ter zaposlene – mojstre, ki lahko olajšajo izbiro pri osvežitvi ali prenovi in življenju v duhu samooskrbe in trajnosti . Postanite partner rubrike NAZAJ K NARAVI.

Info: marketing@zbiserko.si

V rubriki Nazaj k naravi preberite še:

Da ne kaplja in curlja ali nekaj v solo izvedbi in nekaj z mojstri

Bolj varno do idile v hiški s pomočjo Eme, Lidije in Predraga

Nič ni za proč ali Urškino komopostiranje

O bitki z mravljami in komarji

Zakaj bežimo iz mest na podeželje?