Lani avgusta je portal Prisluhni si z Biserko: človek, družba, narava ob grafični podpori dolgoletnega partnerja, podjetja Solitus d.o.o., ugledal svetlobo  z začrtanim poslanstvom nekoliko drugačnega medija. Človek, družba, narava – to so pomembne teme za danes in jutri. Zapisano si upam trditi na 30 let podlage v različnih podjetniških in medijskih vlogah; od novinarke-začetnice, komentatorke, dopisnice, odgovorne urednice in zdaj lastnice portala. Zanj z veseljem vstopim v finančno-vsebinsko sodelovanje s podobno mislečimi.  Pri čemer si pridržujem seveda pravico izbora in obdelave novinarskih tem in sodelovanja z avtorji gostujočih mnenj. Želela bi si, da bi jih bilo čim več, da bi bili za svoje intelektualno delo plačani. Tudi zato vabilo, da podprete naše delo.

V nadaljevanju nekaj poudarkov tem in razmišljanj sogovornikov. Človek, prisluhni!

ČLOVEK … od kolumn do intervjujev

Mušketirji juda ali ljudje, ki puščajo sled  je dejansko nekrolog ob slovesu Zdenka Slatnarja, enega od trenerjev juda, kjer se je začel v rosnih letih kaliti tudi sin. V prispevku lahko preberete, da je judo način življenja, da se duh tatamija pozna tudi v poslu in vnovič razmislite o mojem predlogu, ki se glasi: “In čeprav sama nisem judoistka, sem globoko prepričana, da bi to borilno veščino prav zaradi filozofije življenja in duha morali vnesti tudi v šolske učilnice. Da ne bom preveč ozkogleda ali navijaška, lahko idejo zastavimo seveda tudi širše: katerakoli borilna veščina, ki bo ljudem v najranljivejšem obdobju odraščanja poleg spretnosti samoobrambe privzgojila tudi način razmišljanja premagovanja svojih pomanjkljivosti in negovanja vrlin, bi bila dobrodošla v kakšnem prenovljenem šolskem sistemu. Saj smo v letu obljubljenih reform, mar ne?”

 

Ko ob vojaških bobnih pozabimo na slovensko podzemlje   ni pripoved o slovenski mafiji, ki se bohoti tako znotraj kot izven različnih sistemov in podsistemov. Je pripoved treh resničnih, čeprav anonimnih žensk, ki v slovenskem podzemlju, kamor ne seže blišč visoke parketne politike, bijejo plat zvona. Za golo preživetje. Tudi danes imam cmok v grlu, ko se spomnim sogovornice Ane in njenih besed:”Ob vodi se je navadila živeti, ampak tu in tam mora vendarle dati nekaj v usta. Nič si ne more privoščiti, nikamor ne more iti. “Pa celo življenje sem trdo delala. Po osmih urah sem prišla domov tako utrujena, da sem do večera vsa razbolena komaj prišla k sebi do naslednjega dne…”. Človek si ne more kaj, da je na koncu ne objame, stisne roko in izusti tisti bedasti: “Ne obupat, saj bo…”

 

Od misli do metka ali še je lahko drugače: ravnateljeva kava z dijakom  je moj odmev na poboj v eni od beograjskih šol, ko je sošolec dvignil roko nad vrstnike in odrasle v šolskem okolju. Meni je ob spremljanju sinovega odraščanja bil v marsičem navdih stavek, ki ga je izjemen ravnatelj I. gimnazije v Celju izustil predvsem takrat, ko je začutil, da njegovi varovanci potrebujejo nasvet, morda le oporo, občutek varnosti in sprejetosti. Govorim o izjemnem človeku in ravnatelju I. gimnazije v Celju, prof. dr. Antonu Šepetavcu.” Oglasi se pri meni, se bova pogovorila in našla rešitev… Se bom pogovoril jaz z razredničarko… Pridi jutri na kavico, da vidimo, kaj bomo lahko naredili…” To je človek, ki ga ima večina dijakov zagotovo rada, po njem so ljubkovalno poimenovali športno dvorano v “šepetavko”. Je “njihov” – ravnatelj dijakov, ki rad pove, da pri njih padejo dijaki predvsem po stopnicah. Razmislek o tem, v kolikšni meri lahko strelske tragedije preprečijo ne le sistem in varnostne službe, temveč najprej vodilni, torej direktorji ali ravnatelji šol, če le imajo posluh in znajo prisluhniti mladim.

 

Vedeti, kdaj ne delati ali čas je za vse: pomoč, morje, zaslužek  se ob vodni ujmi in naravni katastrofi, ki je prizadela dobršen del Slovenije v letu 2023 dotika tudi drugačnega zornega kota. Tega, da si mnogi posamezniki in podjetja prav tako še niso opomogli po pandemiji, ko so življenja in posledično poslovna dejavnost mnogih preprosto zastali ali prenehali. Posledice poplav tako občutijo vsi, tudi tisti, ki niso izgubili svojih domov in lastnine, kajti trg dela se je prek noči ustavil in medtem ko so nekateri bili plat zvona, so drugi tudi posegali po rokohitrskih zaslužkih v stilu vojnega dobičkarstva. V tej kolumni sem želela predvsem poudariti, da ne moremo prenehati dihati, da moramo tisti, ki lahko, vendarle delati in služiti, na koncu pa bo potreben oddih vsem, tako prizadetim v poplavah kot tistim, ki so vodno ujmo zaznali tudi v padcu poslovnih naročil.

 

Vir razočaranj so ponavadi pričakovanja   je rezultat dognanj po več sto opravljenih delavnicah in usposabljanjih zaposlenih tako v javnem kot zasebnem sektorju. Ne le v službah, tudi doma, namreč mnogim povzroča težave notranji zemljevid oziroma okostenela prepričanja in posledično pričakovanja, kaj bi nekdo v nekem trenutki moral postoriti. In to pri človeku sproža stiske, v odnosih med ljudmi pa veliko slabe energije. Prepričanja, trdno usidrana v nas, so namreč eden pogostih filtrov, ki zanetijo konflikt in naše bivanje v delovnem okolju spreminjajo iz komunikacijsko ugodnega v ubijalsko delovno ozračje. Številni izgovori so druga zelo razširjena rak rana v odnosih med nami…

 

Pod svobodnim soncem  je skupek zgodb petih posameznikov, ki iz različnih razlogov bijejo plat zvona ali pa iščejo boljši jutri na tujem.  Marija je invalidka in živi sama. Njen dan je enak dnevu dokler tu in tam kdo ne pozvoni.  Samir je zdravnik. Iz Makedonije je prišel v Slovenijo. Prepričan je, da je pred njim še celo življenje in verjame v boljši jutri za svojo družino. Jelena je iz Srbije. Kot zdravnica odhaja na delo v Nemčijo. Seljadin je Človek z veliko začetnico in podjetnik. Svojemu nekdanjemu šefu je pomagal, čeprav sam brez dela, takrat, ko so mu vsi obrnili hrbet. Danes sta neločljiva prijatelja. In Darja je Rusinja ter Maša Ukrajinka. Dve ženski, ki sta prišli v Slovenijo po boljši jutri. Izobraženi, pametni… Jima bo uspelo?

 

Po vaših odzivih sodeč so se vas dotaknili prav vsi intervjuji na portalu Prisluhni si z Biserko v rubriki Človek.

Aleksandra Kovač iz Hoč pri Mariboru si je drugo domovino našla na Nizozemskem, kjer je z doktoratom tudi zaokrožila akademsko kariero. Odmevalo je njeno sporočilo, da bi v Sloveniji ostali le pri eni medicinski fakulteti, če bi o tem odločali Nizozemci. Vas zanima zakaj? Kot tesno vpeta v nastajanje druge medicinske fakultete pri nas s pogledom nazaj ugotavlja:”… Z vidika vodje omenjene službe na univerzi sem takrat z zanimanjem spremljala, kako je bila politika tista, ki je na primer zahtevala od stroke, naj vendarle posreduje konkretne podatke za proces odločanja o tem, koliko zdravnikov po eni strani potrebujemo in koliko si jih lahko kot država po drugi strani tudi privoščimo. Če potegnem vzporednico z Nizozemsko, takšen vrstni red ustanavljanja medicinske fakultete pri njih ne bi bil izvedljiv. Tam bi se moralo najprej ministrstvo za zdravje natančno opredeliti do tega koliko več zdravnikov potrebuje država.”

 

Jerica Potočnik s Kozjanskega je z bralci portala delila svojo osebno zgodbo o tem, kako je postala turška snaha.  Jerica Potočnik Ӧzkan je po poklicu novinarka, tudi moja nekdanja kolegica v celjskem uredništvu Novega tednika, in zato še ena sogovornica na »ti«. Danes Jerica živi v Ankari. Tja jo je popeljala ljubezen, ki se je začela pravzaprav s sodobno pravljico: sodobno zato, ker je svojega moža Serkana spoznala preko instagrama, pravljično pa zato, ker je sledila srcu v zanjo povsem neznano deželo – Turčijo. In tam zdaj živi že štiri leta. Med drugim nam pove: “Živim v Ankari, kjer poslovno brez dobrega znanja turščine zelo težko karkoli postoriš. Zato se zelo intenzivno učim turščine, ki pa je čisto poseben jezik. Prav nič ni podoben angleščini in nemščini, ki ju obvladam, tudi znanje hrvaščine ali slovenščine mi seveda pri razumevanju tako slovnice kot pomena besed prav nič ne pomaga.  Turščina je preprosto drugačen jezik, ima 29 črk, njegova posebnost je, da glagol vedno stoji na koncu.”

 

Karmen iz Veržeja je mlinarka s plavajočega mlina na Muri.  Zaupa nam tudi, kako se lahko preživi z delom v mlinu, ki ga je prevzela od pokojnega očeta. “Lahko se preživi dostojno, čeprav je treba resnici na ljubo le povedati, da se zgodi, predvsem v zimskih mesecih, da včasih tudi za minimalno plačo ne zaslužim dovolj. Toda ostale mesece gre skozi, zato tudi vztrajam. Seveda pri tem načinu življenja ni prostora za luksuz, pri čemer mislim na to, da si ne privoščim niti križarjenj niti dopusta trikrat na leto. To obrt mlinarstva imam 31 let, 7 let sem delala vmes kot trgovka, in v vlogi mlinarke doslej še nikoli nisem izkoristila letnega dopusta v celoti; vzamem si kvečjemu kakšnih pet dni, največ teden za oddih.”

Med drugim nam razkrije potrebo po dobrem sluhu in debeli koži:”Imeti mora dober posluh za stroje in debelo kožo za ljudi. Zdi se mi, da so ljudje v času po kovidu nekoliko bolj nesramni. Nekateri mislijo, da si ob prihodu v mlinsko poslopje lahko že kar vse dovolijo, nobena spoštovanja ne pokažejo. Če pa komu kaj rečeš, pa si že nesramen.

 

 

Celjan Igor Trbovc se nam predstavi kot trener juda in obenem kot podjetnik, ki je med pandemijo dobil navdih za gojenje čilijev in si nadel “podjetniško ime” Čiliboj. Predstavi nam svojo pot do judo trenerja pod okriljem svojega mentorja Marjana Fabjana, opozori, da “tujih izkušenj ne moreš samo prekopirati”,  da lahko “le odstotek judoistov na svetu tudi preživi od juda”,  razkrije nam, zakaj je to ena najbolj koristnih veščin za mlade in spregovori tudi o judu kot kolegialnosti in pomoči drugemu. Pa razkrije seveda tudi podjetniško pot na katero so ga speljali “hudi čiliji”. Z judo razmišljanjem se je namreč podal tudi v rastlinjake, prvi zaslužek pa v celoti vložil v opremo. Pomenljiva je tudi njegova zaključna misel, da v judu ni najbolj pomemben rezultat, ker vsi pač ne morejo biti najboljši.

 

Dr. Nada Mirnik Trtnik nam svoj pogled na travme, ki jih doživljajo odrasli, ki so odraščali v družinah alkoholikov, predstavi preko priročnika, ki ga je napisala pod pomenljivim naslovom Na pot v lepše življenje. Iz intervjuja pa lahko hitro razberemo, da imamo vsaj majhen problem z odvisnostjo na različnih področjih življenja prav vsi. Le dovolj globoko moramo pokukati vase in si to priznati. In Nada nas opozarja na to, kar nam kot slovenski družbi še kako manjka, rekoč:”Pri odnosih vidim ključni izziv v pomanjkanju sodelovanja in spoštovanja. Razlog je zagotovo v preteklih vzorcih, ki niso temeljili na spoštovanju, temveč na moči, ki jo je imel posameznik znotraj družine ali v družbi. Nekaj teh vzorcev smo v slovensko družbo prenesli tudi iz rajnke države. V današnji Sloveniji težimo k sodelovanju, kar pa predstavlja velik izziv. Zakaj? Zato, ker je prvi pogoj za sodelovanje, da se poslušamo in tudi slišimo, komuniciramo spoštljivo, dajemo predloge… Vse to početje pa od nas zahteva sposobnosti čustvovanja, vživljanja vase in empatičnosti v odnosu do drugega. Prav manjko vsega naštetega je po mojem mnenju velik problem odnosov v današnji družbi. In to ne velja nikakor le za družine, ki imajo težave z odvisnostmi, odsotnost sodelovanja je namreč vidna tudi v drugih disfunkcionalnih pa tudi na splošno dobro delujočih družinah.”

 

 

 

,